Ja, pozdravljeni. Od vsega, kar je bilo pozdraviti treba. Kolikokrat pravzaprav to zaželimo drug drugemu, ko se pozdravimo s "pozdravljen, pozdravljena, zdravo" itd. Ja, pozdravimo se, s pozdravom. S tem si pravzaprav želimo, da bi bili zdravi, celi, zaceljeni, izpolnjeni. Ali pa morda s tem samo prepoznavamo naše zdravje - našo celovito notranjost, tisto, kar iz nas sije navzven. Prepoznavamo tisto, kar je v vseh enako. Pod vsemi zunanjimi podobami, maskami, imeni, nazivi. Tisto, kar je v nas zares zdravo, neponarejeno, nepokvarjeno, neprisiljeno in česar se zavemo šele takrat, ko vse to zunanje iz takih ali drugačnih vzrokov začne razpadati. Ko začnemo izgubljati tisto, kar se nam je zdelo tako zelo pomembno in nenadoma spoznamo, kako minljivo je, kako hitro se spremeni, izgine, odide. Pa naj bo to materialno imetje ali ljudje. Takrat mogoče čisto počasi, včasih pa zelo hitro začnemo spoznavati pravi pomen tistega, kar vsi nosimo v sebi. Tistega zdravega jedra iz katerega izhajamo in kamor se vračamo v trenutkih zunanjih pretežkih obremenitev, dogajanj, okoliščin. In to jedro se nikoli ne spremeni, v vsakem trenutku se lahko zanesemo nanj, ga občutimo in vedno znova spoznavamo in zaznavamo mir in neskončno globino jasne tišine iz katere vse izhaja. In začutimo zdravje. Ne glede nato, v kakšni zunanji situaciji se trenutno nahajamo. Ali smo po teh zunanjih normah zdravi ali pa ne. S pozdravom se poskušajmo pokloniti temu miru, tej tišini in tej modrosti, ki je v vseh nas enaka. In temu je namenjen tudi moj prvi pozdrav morebitnim bralcem tega bloga.
Torej, pozdravljeni vsi :)
nedelja, 26. september 2010
sobota, 25. september 2010
Naročite se na:
Komentarji (Atom)