ZAZNAVA LASTNIH FREKVENC

Ker se v zadnjem času marsikdo ubada s številnimi spremembami v svojem energijskem polju, ki se kažejo kot nenadne spremembe sluha, vida in pojav drugih zaznav sem se odločil napisati v zvezi s tem nekaj besed, ki bodo morda malce razjasnile te vse bolj pogoste spremembe.

Naslednji sestavek ni plod znanstvenega raziskovanja ampak temelji zgolj na lastnih izkušnjah in ga kot takega ne gre jemati za edino pravilnega in odrešilnega.

ZAZNAVA LASTNIH FREKVENC

Imamo zunanji in notranji sluh. Zunanji zaznava zunanje dražljaje oz. zvoke, vključno s tistimi, ki se proizvajajo v na našem telesu na povsem fizičnih ravneh. Notranji sluh zaznava višje frekvence, ki jih fizično uho ne zazna. Podobno, kot npr. fizične oči ne zaznajo določenega dela energijskega spektra. Nekateri ljudje pa imajo ta čut  vseeno bolj razvit in lahko vidijo in slišijo te višje frekvence. Potencial imamo pa vsi. In to lahko tudi vadimo. Kakor lahko vadimo gledanje aure tako lahko tudi vadimo slišanje višjih frekvenc. Včasih se oboje dogaja spontano, včasih te signale zamenjamo tudi za bolezen in se poskušamo pred temi uvidi in prisluhi zapreti ne da bi se vprašali,  kaj nam sporočajo oz. kaj nam preko tega sporoča naš višji Jaz in preko njega Univerzum, Stvarstvo. Velikokrat šele kasneje ugotovimo kakšna so bila ta sporočila. Velikokrat pa se kdo znajde tudi na kakšnem zaprtem oddelku psihiatrije zaradi glasov v glavi. Seveda so stvari lahko zelo moteče. Vendar pa v vsakem primeru kažejo na nekaj. Gre za sprejemanje višjih vibracij, podob, informacij, ki prihajajo po teh kanalih in jih velikokrat ne znamo ali nočemo sprejeti, kaj šel pretvoriti v kreacijo. Ko se tega naučimo ali pa se to zgodi spontano, smo povezani z virom, z oddajnikom, ki sporoča in takrat lahko te informacije kot sprejemniki, kanali pretvorimo v stvaritve. Kolikokrat smo že slišali, da je kdo napisal knjigo po božjem nareku, ustvaril glasbo, naslikal sliko itd. Seveda pa so tudi ljudje, ki trdijo, da jim je  Bog ali pa kdo drug naročil tudi kakšna slaba dejanja. Nič posebnega, posamezniki tudi na tak način razumejo božanska sporočila. Tukaj igra vlogo prečiščenost in namen naše Duše. Kako in v kakšno korist uporabiti te informacije. Z vidika celotne slike je vse na svojem mestu, torej tudi taka dejanja. Vse v tej veliki sliki Univerzuma ima svoje mesto in namen.

Prepoznava notranjega sluha se začne takrat, ko se začne nekaj dogajati v naših ušesih. Lahko kot posledica kakšnega drugega neravnovesja v telesu. Enako velja tudi pri začetkih notranjih uvidov. Tako velikokrat iščemo fizične vzroke in jih velikokrat tudi ne najdemo. V različnem zaporedju dogodkov in zaporedju simptomov se kaže pot naprej v  ozaveščanje in s tem v smiselnost in namen teh dogajanj.

Središče vsega tega dogajanja je namreč naša šesta čakra ali tretje oko, hipofiza, kot center sprejemanja teh signalov. Notranji uvid, sluh in zaznava. Ta je lahko zelo čista in jasna. Kaže se lahko v zelo konkretnih slikah, zvokih itd. Lahko pa gre zgolj za »slutnje«, občutke. In tudi te lahko pretvorimo v konkretne informacije. Vsaj sam delam tako. Barvo  in obliko velikokrat bolj občutim, kot vidim. Oblika in barva se manifestirata šele kasneje na platnu. Enako velja za glasbo in besedila. Ne morem reči, da jih jasno slišim, vendar se ti občutki preko prstov, glasu, instrumenta, prelijejo v zvok.

Ta stik z notranjim uvidom, sluhom, intuicijo imamo vsi. Način, kako pa to dojemamo in potem spravljamo v prakso pa se zelo razlikuje od posameznih nivojev zavesti. Je pa res, da skozi te uvide lahko duhovno in osebnostno rastemo in se razvijamo s tem, ko razvijamo in uporabljamo ta stik. Kvaliteta sprejema je odvisna od tega, kako je posameznik v danem trenutku sposoben zaznavati in pretvoriti te informacije.

Te izvenčutne zaznave niso nič posebnega. Je  pa res, da so ljudje, ki imajo to bolj izraženo pogosto izpostavljeni, kot malce čudni ali celi nori. Celo veliki umi, kot Einstein npr. so pripisovali velik pomen tem zaznavam, oz. intuiciji. Vendar je Einstein veljal za genija, prav tako Beethoven, ki je kljub temu, da je bil klinično gluh, slišal glasbo in jo pretvoril v čudovite, večne stvaritve… Vsekakor je vse, kar odstopa od povprečja, čudno. In tako se tudi samo obnašamo, kadar se nam začne kaj odpirati. Ustrašimo se in zaradi privzgojenih stereotipov trpimo. Ni potrebe po tem. Ko pogledamo nepristransko, vidimo, da je ravno ta notranji uvid, sluh…edina realnost. Naša realnost iz katere živimo mi svoje življenje ne pogojeno s kolektivnim. To pomeni razvijati svojo avtentično moč, prepoznavati svojo pravo naravo in ji dopustiti, da se izrazi. V tem je čar in smisel življenja.

VEZ Z UNIVERZALNO ZAVESTJO

Ta se kaže skozi izvenčutne zaznave in se ne da izbrisati. Lahko jo potlačimo ali zanikamo, vendar ne izgine. Skozi um dojemamo zunanjost, oz. realnost takšno, kot jo pač dojema um ne pa  naše Bitje. Našemu Bitju vsekakor bolj  ustreza ta notranja frekvenca, notranja zaznava in čutenje. Frekvenca na katero je tudi uglašeno naše Bitje.

Uglašenost je nujno potrebna, da orkester dobro zveni. In tako je tudi z našimi energijami.oz. z naravnimi energijami, ki naj bi nihale v sozvočju zato, da bi lahko dobro zvenela tudi naša telesa. To se odraža v popolnem zdravju, prožnosti, pretočnosti. Vse v Vesolju teži k ravnovesju, k harmoniji, kot pravimo. Harmonija ali sozvočje več različnih tonov, ki nihajo v perfektni harmoniji je pravzaprav bistvo muzike. Melodija in harmonija. Predstavljamo si, da je melodija fizično telo, harmonija pa nastane šele s sozvočjem vseh naših ostalih teles – čustvenega, mentalnega, duhovnega. Melodija brez harmonije je nekako revna… Lahko je seveda lepa, ni pa popolna. Šele, ko jo podpre harmonija se zasliši in čuti celotna stvaritev in lepota. Na številne načine izražena. Gre za uglašenost in to je treba slišati, dovoliti.

Do te uglašenosti si lahko pomagamo na različne načine. Najprej se je potrebno sprostiti. Odklopiti vse zunanje dražljaje, ki nas motijo in se preprosto potopiti v lastno Bitje. Za to obstaja veliko različnih načinov – od meditacije, sproščanja, dihanja, vizualizacije, afirmacij, invokacij, manter, joge. Vsi ti načini nam lahko pomagajo do tega, da vzpostavimo harmonijo in zaslišimo to samo nam lastno frekvenco na katero smo uglašeni in preko katere se lahko v polnosti izrazimo. Eden od načinov je tudi poslušanje glasbe, ki je narejena s tem namenom, oz. nosi to vibracijo, poslušanje narave – reke, morja, vetra… lahko pa tudi gledamo in občutimo barve in oblike, ki nihajo na tej frekvenci v naravi ali na sliki, ki je naslikana s tem namenom. Uglašenost z Univerzalno zavestjo in modrostjo je bistvena. Vsi čutimo, kdaj nismo uglašeni. To se odraža v našem vsakdanjem življenju kot stres, tesnoba, hitenje, problemi, bolezni….Vse kar je potrebno je samo pripravljenost, da se začne proces uglasitve. Včasih tej pripravljenosti botrujeta šele bolezen ali kakšna druga travma. Lahko pa to storimo že prej in vsak trenutek sproti z zavedanjem. Poskušajmo te občutke zaznati in spraviti skozi naše fizično bitje iz višjih nivojev v fizično realnost. S tem bomo dosegli ne samo, da se bomo mi bolje počutili, ampak bomo s tem pripomogli tudi k sozvočju v okolici in na celem planetu, ki prav tako vibrira na svoji frekvenci, ki nas podpira. Zanihajmo skupaj v harmoniji zvokov in barv.

Božidar A. Kolerič

DUHOVNOST 3

ŽIVLJENJSKE OKOLIŠČINE

Ljudje se ukvarjamo z življenjskimi okoliščinami namesto z življenjem….

Zato nam najpomembnejše stvari v življenju ostajajo prikrite in se jih zavemo le kdaj pa kdaj….

Ko se to zgodi, se nam zdi, da smo odprli vrata v drug svet, idiličen, pravljičen pa vendar naiven, negotov in nepoznan. Čuden nam je ta mir, ki preveva ta trenutek, zato spet hitro ubežimo nazaj v »stvarnost« in »realno življenje«. Ki pa je v svojem kaosu, nemiru in navidezni gotovosti  nekje v prihodnosti tako domače in naše…

Pa vendar bi kljub temu najraje ubežali nekam drugam. In tako se ta krog zaključi in vedno znova se znajdemo sredi paradoksa. In spet se ukvarjamo z okoliščinami, ki se nenehno spreminjajo in nam vzbujajo vse mogoče občutke. Od teh se potem nekaj časa držimo tistih prijetnih in v tem doživljanju čakamo, da bodo minili. Ko minejo za njimi žalujemo in se predajamo melanholiji, žalosti in depresiji ter spet čakamo, da tudi ti minejo. Tako gre resnično življenje mimo nas, zgrešimo ga, spregledamo ga in  se v nenehnem nezadovoljstvu in nasprotju s svojimi lastnimi hotenji in prepričanji borimo. Le zakaj ? Za tisto črtico med datumom rojstva in smrti na nagrobniku ? Tisto črtico, ki naj bi bila naše življenje? Ali je in ali je naše ?

Božidar A. Kolerič

DUHOVNOST 2

Najprej sem se ukvarjal s sabo, potem pa  sem se začel ukvarjati z duhovnostjo. To me je odpeljalo stran od sebe.

Duhovnost lahko kaj hitro vzamemo za izgovor ob naši neodgovornosti.

Še zdaleč nisi duhoven, če si vegetarijanec, meditiraš, hodiš iz delavnice na delavnico…si pa gotovo na poti v duhovnost. Tudi brez tega.

Šteje samo to, koliko si potegnil iz izkušenj, koliko zavesti si vnesel v svoje vsakodnevno življenje in kako deluješ v odnosu do drugih, sveta…

Duhovnega egoizma je veliko. Manipulacije v smislu – bolj se znaš narediti lepega in vzvišenega, bolj si duhoven.  Religiozne institucije – na žalost tudi katoliška, kot se vedno bolj kaže, so tipičen primer duhovnega egoizma in manipulacije. V resnici pa so daleč od duhovnosti. Tu se pojavi ta huda osnovna razlika med osnovnim sporočilom in njegovo iterpretacijo oz. manipulacijo. Mir, ljubezen, sočutje - temeljno božje sporočilo večine religij se je izrodilo takoj, ko se je vmešal človek s svojim egom. Le malo je znotraj teh institucij takšnih,  ki te osnovne vrednote zares nesebično gojijo in se jih zavedajo. 

Prav tako je veliko manipulacije v »duhovni« ponudbi različnih meditacij, delavnic, zdravljenj itd. Malo jih je zares iskrenih in resnično dobro mislečih. Največ jih žal temelji na pridobivanju kapitala in privržencev. Ti potem spet postajajo odvisni od neke subtilno vsiljene doktrine in postajajo molzne krave za »duhovni« sistem misleč, da so odrešeni. V resnici postajajo čedalje bolj suženjsko odvisni tudi od duhovnosti….Ampak tudi vse to je potrebno za dvig zavesti, za spoznanje prave lastne vrednosti.

Božidar A. Kolerič

DUHOVNOST

Na vprašanje, kaj je duhovnost bi verjetno dobili veliko zelo različnih odgovorov, razen konfekcijskih, pobranih iz različnih knjig in od  duhovnih učiteljev.

Po moje je duhovnost zavestno odločanje za rast kljub temu, da zna to biti včasih sila neprijetno.

Duhovnost, oz. življenje ni iskanje izhoda, ampak sprejemanje tega, kar je. Ni beg, ampak soočanje. Vsakršno iskanje je odveč. In postane samo sebi namen. Namesto, da bi sprejemali to, kar je, iščemo nekaj, česar ni. In česa ni ? Ni zunanjega miru, ni zunanje potrditve, ni zunanje ljubezni in ni zunanjega sveta. Ves svet je v nas, vse, kar se zgodi se dogaja v nas samih. Mi smo dogajanje samo. Zatorej ne moremo iskati zunaj, ker ne bomo našli nikoli. Že imamo, oz. že smo. Edina stvar, ki se je moramo naučiti je – sprejeti to, kar smo. In v tem videti smisel. Brez sodbe, brez zavračanja, brez odpora. Sprejeti sebe, svoj mir, ljubezen in potrditev. Če tega ne sprejmemo in občutimo v sebi, ne bomo občutili nikjer.

Tu je glavni vzrok napačnega, izkrivljenega dojemanja duhovnosti. Vem, ker sem vse to občutil. Občutek vznesenosti še ni nujno vznesenost sama. Občutek povezanosti še ni nujno povezanost. Je lahko samo varljiv občutek, ki mu sledi njegovo nasprotje. In temu se ne da izogniti. Če smo enkrat zgoraj, smo enkrat tudi spodaj. Drugače ne gre. Torej se nima nobenega smisla truditi in iskati vrhunca, ker se bo slej ali prej nujno spremenil v svoje nasprotje in obratno. Zato je tako pomembno sprejemanje tega, kar je. Zato se je vredno izogniti vsakršni sodbi. Posledično ni nobenega vznemirjenja, ničesar, kar bi nas odvrnilo od tega trenutka, ki je vse, kar v resnici obstaja. Vse trpljenje izvira iz nasprotovanja in iskanja miru. Garantiram, da ga ne  boste našli. Samo sprejmite se in mir bo postal naravno stanje. Dovolj je samo pozornost, zavedanje.

Kajti, ko boste mislili, da ste našli mir, boste vznemirjeni. Rekli boste – oh, našel sem mir. Lepo in prav, toda, ali ste ga pripravljeni tudi izgubiti ? Če je v vas trohica strahu pred izgubo miru, ste že nemirni. Če pa mir sprejmete in uživate brez navezanosti, ste v resnici mirni. Kajti vsakršna navezanost izpodjeda trenutno stanje. Vsakršna navezanost ima v sebi kal strahu pred izgubo in nemir. Zato se ne navežite na ničesar.

Seveda lahko tudi tukaj spet pademo v past in postanemo čustveno otopeli, apatični, brez življenja. Zato, ker smo napačno razumeli nenavezanost. Ker se bojimo navezati se. Kaj se bo zgodilo potem, če se navežem ? Potem se bom moral znebiti navezanosti, to pa pomeni travmo. Tako se bojimo že kar na začetku… To pomeni, da nismo razumeli, da nismo sprejeli.

Sprejemanje namreč pomeni – sprejeti tudi nesprejemanje. Ko se to v resnici zgodi, izginejo  vse predpostavke in vzroki. Z vzroki pa izginejo tudi posledice. In, ko ni posledic, ni vznemirjenja. In, ko ni vznemirjenja je mir in je čista radost. Brez skrbi in strahu pred  njenim nasprotjem.

Duhovnost je zavestno življenje.

Božidar A. Kolerič

ART ANGELI - BeArt

Slike s skupnim imenom ART ANGEL so nastajale 10 let. Od leta 2000 jih je nastalo okoli 400, večinoma po naročilu ljudi, ki so v teh slikah začutili energijo, ki jim lahko pomaga na njihovi poti skozi življenje. Pomaga ozavestiti tisto, kar je potrebno zato, da bi bolje spoznali sebe in lažje sprejeli Življenje. Slike, ki so začele nastajati povsem "slučajno" po nekem zelo globokem in pretresljivem doživetju so se v teh leti razširile po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dotaknile so se kar nekaj ljudi in po njihovih pripovedovanjih zares v njihova življenja prinesle spremembo. V vsem tem času sem v procesu nastajanja teh slik živel delček življenja posameznikov, ki so jim bile slike namenjene. Nemalokrat čutil njihove bolečine in dileme, radosti in žalosti... In vsakič znova sem se čudil, kako to, da te slike delujejo, pomagajo ljudem...Neštetokrat sem moral preko lastnih dvomov in nejevere. In vsakič sem sliko predal naročniku z mešanimi občutki nezaupanja in dvomov ali je to sploh to. In vsakič kljub temu dobil potrditev, da je prav in dobro. Kolikokrat sem z nejevero poslušal odzive v smislu ..." kako si vedel, da mi je ta barva všeč ? " ali ..." točno ta simbol, ki je na sliki sem videla v meditaciji... " in ..." kako si vedel, da se mi to in to dogaja, ko pa se vendar ne poznava...". Dar in breme.
A preko ART ANGELOV sem seveda spoznaval tudi sebe, svoje občutke in odzive. Počasi, plast za plastjo sem lupil svoj oklep in prihajal do sredice. Počasi spoznaval, kako deluje ego in, kako se tudi preko mojega nezaupanja širi čez čist namen duše. Velikokrat nisem znal razumeti za marsikoga povsem vsakdanjih in za življenje praktičnih stvari. Velikokrat sem zato naivno verjel lepim obljubam in sledil ljudem, ki so kasneje pokazali svoj drugi, ne več tako prijeten obraz. Seveda sem si sam pridelal vse situacije in sam v svoje življenje privabil energije, ki so mi velikokrat na precej krut način poskušale pokazati moje šibkosti. Pa, saj to sem tudi sam počel...Na tistih ravneh zavedanja, ki zdaj zame niso več skrivnost. Takrat pa je bila in to z razlogom. Kot vse stvari v življenju. Ampak o tem govorimo vsi, mar ne?  In tako imamo tudi v Sloveniji kar nekaj "duhovnih učiteljev",  ki trosijo besede. In tudi od teh sem se učil.  Šola je bila trda. Stala me je lastnih solza in krvi. In solza vseh, ki sem jih v svoji nevednosti in zaslepljenosti prizadel. In prav je bilo tudi to.  Spoznal sem, da v življenju ni bližnjic. Prehoditi je treba vso Pot. Zmehčalo me je do te mere, da sem začel spoznavati svoje globlje plasti, tiste zavite v svetleč papir. Papir je tako začel odpadati in kazati se je začelo vse tisto, kar sem tako skrbno skrival pred svetom in sabo. Iz vsega tega pa se je izcimilo navsezadnje tudi veliko dobrega. Slike so po več poteh začele prihajati do ljudi in moj blagoslov je ostajal nedotaknjen in še vedno ostaja. Dar je ostal, breme je začelo odpadati. In zato je napočil čas za spremembo.
Po desetih letih ustvarjanja ART ANGELOV sem se odločil za novo ime - BeArt. To pravzaprav samo po sebi ne pomeni kaj dosti. Morda kup logističnih popravkov in sprememb. Prava sprememba pač šele prihaja. Kajti prav zares prihajajo povsem nove in energije, delujoče na novih ravneh zavedanja, ki mu bomo v kratkem priča in seveda tudi sami del le-tega, če se bomo za to odločili. Prepoznavanje in upoštevanje teh energij  pa bo morda za marsikoga prava umetnost :) Torej BeArt - bodi raje umetnost sama in deluj. V zmedi ali pa v apatiji, v trušču kolapsa starega in navidez negotovi a vendar neizbežni rasti novega - bodi in deluj. Z močjo novega Zavedanja. Z močjo Ljubezni in Sočutja.
Bolj, kot kadarkoli prej ZDAJ prepoznavamo usodno povezanost med vsem in vsemi. Bolj, kot kadarkoli prej ZDAJ čutimo posledice svojih dejanj. Bolj, kot kadarkoli prej imamo ZDAJ možnost opustiti in odpustiti stare zamere, sovraštvo, jezo, krivdo, strah... In ZDAJ prihajajo nove energije, ki bodo tako, kot prej preko ART ANGELOV zasijale in vas podpirale v energijskih slikah BeArt. Prvi "Vodniki" se že manifestirajo in prinašajo nova sporočila, nova znanja in predvsem novo Zavedanje. 

VODNIKI - detajl,  acryl 120 x 100 cm ( 2010 )

Pozdravljeni vsi

Ja, pozdravljeni. Od vsega, kar je bilo pozdraviti treba. Kolikokrat pravzaprav to zaželimo drug drugemu, ko se pozdravimo s "pozdravljen, pozdravljena, zdravo" itd. Ja, pozdravimo se, s pozdravom. S tem si pravzaprav želimo, da bi bili zdravi, celi, zaceljeni, izpolnjeni. Ali pa morda s tem samo  prepoznavamo naše zdravje - našo celovito notranjost, tisto, kar iz nas sije navzven. Prepoznavamo tisto, kar je v vseh enako. Pod vsemi zunanjimi podobami, maskami, imeni, nazivi. Tisto, kar je v nas zares zdravo, neponarejeno, nepokvarjeno, neprisiljeno in česar se zavemo šele takrat, ko vse to zunanje iz takih ali drugačnih vzrokov začne razpadati. Ko začnemo izgubljati tisto, kar se nam je zdelo tako zelo pomembno in nenadoma spoznamo, kako minljivo je, kako hitro se spremeni, izgine, odide. Pa naj bo to materialno imetje ali ljudje. Takrat mogoče čisto počasi, včasih pa zelo hitro začnemo spoznavati pravi pomen tistega, kar vsi nosimo v sebi. Tistega zdravega jedra iz katerega izhajamo in kamor se vračamo v trenutkih zunanjih pretežkih obremenitev, dogajanj, okoliščin. In to jedro se nikoli ne spremeni, v vsakem trenutku se lahko zanesemo nanj, ga občutimo in vedno znova spoznavamo in zaznavamo mir in neskončno globino jasne tišine iz katere vse izhaja. In začutimo zdravje. Ne glede nato, v kakšni zunanji situaciji se trenutno nahajamo. Ali smo po teh zunanjih normah zdravi ali pa ne. S pozdravom se poskušajmo pokloniti temu miru, tej tišini in tej modrosti, ki je v vseh nas enaka. In temu je namenjen tudi moj prvi pozdrav morebitnim bralcem tega bloga.

Torej, pozdravljeni vsi :)

Namen bloga

Preprosto zapisati tisto, kar čutim in to podeliti s tistimi, ki jih to zanima.