ŽIVLJENJSKE OKOLIŠČINE
Ljudje se ukvarjamo z življenjskimi okoliščinami namesto z življenjem….
Zato nam najpomembnejše stvari v življenju ostajajo prikrite in se jih zavemo le kdaj pa kdaj….
Ko se to zgodi, se nam zdi, da smo odprli vrata v drug svet, idiličen, pravljičen pa vendar naiven, negotov in nepoznan. Čuden nam je ta mir, ki preveva ta trenutek, zato spet hitro ubežimo nazaj v »stvarnost« in »realno življenje«. Ki pa je v svojem kaosu, nemiru in navidezni gotovosti nekje v prihodnosti tako domače in naše…
Pa vendar bi kljub temu najraje ubežali nekam drugam. In tako se ta krog zaključi in vedno znova se znajdemo sredi paradoksa. In spet se ukvarjamo z okoliščinami, ki se nenehno spreminjajo in nam vzbujajo vse mogoče občutke. Od teh se potem nekaj časa držimo tistih prijetnih in v tem doživljanju čakamo, da bodo minili. Ko minejo za njimi žalujemo in se predajamo melanholiji, žalosti in depresiji ter spet čakamo, da tudi ti minejo. Tako gre resnično življenje mimo nas, zgrešimo ga, spregledamo ga in se v nenehnem nezadovoljstvu in nasprotju s svojimi lastnimi hotenji in prepričanji borimo. Le zakaj ? Za tisto črtico med datumom rojstva in smrti na nagrobniku ? Tisto črtico, ki naj bi bila naše življenje? Ali je in ali je naše ?
Božidar A. Kolerič
Ni komentarjev:
Objavite komentar