Najprej sem se ukvarjal s sabo, potem pa sem se začel ukvarjati z duhovnostjo. To me je odpeljalo stran od sebe.
Duhovnost lahko kaj hitro vzamemo za izgovor ob naši neodgovornosti.
Še zdaleč nisi duhoven, če si vegetarijanec, meditiraš, hodiš iz delavnice na delavnico…si pa gotovo na poti v duhovnost. Tudi brez tega.
Šteje samo to, koliko si potegnil iz izkušenj, koliko zavesti si vnesel v svoje vsakodnevno življenje in kako deluješ v odnosu do drugih, sveta…
Duhovnega egoizma je veliko. Manipulacije v smislu – bolj se znaš narediti lepega in vzvišenega, bolj si duhoven. Religiozne institucije – na žalost tudi katoliška, kot se vedno bolj kaže, so tipičen primer duhovnega egoizma in manipulacije. V resnici pa so daleč od duhovnosti. Tu se pojavi ta huda osnovna razlika med osnovnim sporočilom in njegovo iterpretacijo oz. manipulacijo. Mir, ljubezen, sočutje - temeljno božje sporočilo večine religij se je izrodilo takoj, ko se je vmešal človek s svojim egom. Le malo je znotraj teh institucij takšnih, ki te osnovne vrednote zares nesebično gojijo in se jih zavedajo.
Prav tako je veliko manipulacije v »duhovni« ponudbi različnih meditacij, delavnic, zdravljenj itd. Malo jih je zares iskrenih in resnično dobro mislečih. Največ jih žal temelji na pridobivanju kapitala in privržencev. Ti potem spet postajajo odvisni od neke subtilno vsiljene doktrine in postajajo molzne krave za »duhovni« sistem misleč, da so odrešeni. V resnici postajajo čedalje bolj suženjsko odvisni tudi od duhovnosti….Ampak tudi vse to je potrebno za dvig zavesti, za spoznanje prave lastne vrednosti.
Božidar A. Kolerič
Božidar, zelo lepo si napisal!
OdgovoriIzbrišiKo pomislim, koliko denarja smo "zdajali" za znanja, ki bi mogla biti dosegljiva vsem in koliko je takih, ki ti dajo le del znanja, zato, da hodiš nazaj ... Prav žalostno. Razumem, da moramo vsi jesti in imeti streho nad glavo, a vseeno je nekje treba potegniti mejo.
Se mi pa zdi, da je težko posplošiti. Osebno imam čudovito izkušnjo instucionalne duhovnosti, izkušnjo skupine, hvaležnosti, pravega prijateljstva,ko smo se dejansko lahko dobili skupaj, šli na delovno akcijo, se dobivali tako in drugače, povsem brezplačno, 10 let prostovoljega dela ... Ne vem, kako je sedaj. Morda je bilo to le zato,ker smo bili mladinci in študentje, a vseeno.
Šla sem stran, ker sem mislila, da je v tej duhovnosti bolje. Je? Hmmm...
"Spoznavanje lastne vrednosti" ... ključ do svoje sreče! Ne pa duhovnost, ki zasvaja, ki je nepravična, ki je polna ega ...
Hvala za tvoje misli!