DUHOVNOST 2

Najprej sem se ukvarjal s sabo, potem pa  sem se začel ukvarjati z duhovnostjo. To me je odpeljalo stran od sebe.

Duhovnost lahko kaj hitro vzamemo za izgovor ob naši neodgovornosti.

Še zdaleč nisi duhoven, če si vegetarijanec, meditiraš, hodiš iz delavnice na delavnico…si pa gotovo na poti v duhovnost. Tudi brez tega.

Šteje samo to, koliko si potegnil iz izkušenj, koliko zavesti si vnesel v svoje vsakodnevno življenje in kako deluješ v odnosu do drugih, sveta…

Duhovnega egoizma je veliko. Manipulacije v smislu – bolj se znaš narediti lepega in vzvišenega, bolj si duhoven.  Religiozne institucije – na žalost tudi katoliška, kot se vedno bolj kaže, so tipičen primer duhovnega egoizma in manipulacije. V resnici pa so daleč od duhovnosti. Tu se pojavi ta huda osnovna razlika med osnovnim sporočilom in njegovo iterpretacijo oz. manipulacijo. Mir, ljubezen, sočutje - temeljno božje sporočilo večine religij se je izrodilo takoj, ko se je vmešal človek s svojim egom. Le malo je znotraj teh institucij takšnih,  ki te osnovne vrednote zares nesebično gojijo in se jih zavedajo. 

Prav tako je veliko manipulacije v »duhovni« ponudbi različnih meditacij, delavnic, zdravljenj itd. Malo jih je zares iskrenih in resnično dobro mislečih. Največ jih žal temelji na pridobivanju kapitala in privržencev. Ti potem spet postajajo odvisni od neke subtilno vsiljene doktrine in postajajo molzne krave za »duhovni« sistem misleč, da so odrešeni. V resnici postajajo čedalje bolj suženjsko odvisni tudi od duhovnosti….Ampak tudi vse to je potrebno za dvig zavesti, za spoznanje prave lastne vrednosti.

Božidar A. Kolerič

DUHOVNOST

Na vprašanje, kaj je duhovnost bi verjetno dobili veliko zelo različnih odgovorov, razen konfekcijskih, pobranih iz različnih knjig in od  duhovnih učiteljev.

Po moje je duhovnost zavestno odločanje za rast kljub temu, da zna to biti včasih sila neprijetno.

Duhovnost, oz. življenje ni iskanje izhoda, ampak sprejemanje tega, kar je. Ni beg, ampak soočanje. Vsakršno iskanje je odveč. In postane samo sebi namen. Namesto, da bi sprejemali to, kar je, iščemo nekaj, česar ni. In česa ni ? Ni zunanjega miru, ni zunanje potrditve, ni zunanje ljubezni in ni zunanjega sveta. Ves svet je v nas, vse, kar se zgodi se dogaja v nas samih. Mi smo dogajanje samo. Zatorej ne moremo iskati zunaj, ker ne bomo našli nikoli. Že imamo, oz. že smo. Edina stvar, ki se je moramo naučiti je – sprejeti to, kar smo. In v tem videti smisel. Brez sodbe, brez zavračanja, brez odpora. Sprejeti sebe, svoj mir, ljubezen in potrditev. Če tega ne sprejmemo in občutimo v sebi, ne bomo občutili nikjer.

Tu je glavni vzrok napačnega, izkrivljenega dojemanja duhovnosti. Vem, ker sem vse to občutil. Občutek vznesenosti še ni nujno vznesenost sama. Občutek povezanosti še ni nujno povezanost. Je lahko samo varljiv občutek, ki mu sledi njegovo nasprotje. In temu se ne da izogniti. Če smo enkrat zgoraj, smo enkrat tudi spodaj. Drugače ne gre. Torej se nima nobenega smisla truditi in iskati vrhunca, ker se bo slej ali prej nujno spremenil v svoje nasprotje in obratno. Zato je tako pomembno sprejemanje tega, kar je. Zato se je vredno izogniti vsakršni sodbi. Posledično ni nobenega vznemirjenja, ničesar, kar bi nas odvrnilo od tega trenutka, ki je vse, kar v resnici obstaja. Vse trpljenje izvira iz nasprotovanja in iskanja miru. Garantiram, da ga ne  boste našli. Samo sprejmite se in mir bo postal naravno stanje. Dovolj je samo pozornost, zavedanje.

Kajti, ko boste mislili, da ste našli mir, boste vznemirjeni. Rekli boste – oh, našel sem mir. Lepo in prav, toda, ali ste ga pripravljeni tudi izgubiti ? Če je v vas trohica strahu pred izgubo miru, ste že nemirni. Če pa mir sprejmete in uživate brez navezanosti, ste v resnici mirni. Kajti vsakršna navezanost izpodjeda trenutno stanje. Vsakršna navezanost ima v sebi kal strahu pred izgubo in nemir. Zato se ne navežite na ničesar.

Seveda lahko tudi tukaj spet pademo v past in postanemo čustveno otopeli, apatični, brez življenja. Zato, ker smo napačno razumeli nenavezanost. Ker se bojimo navezati se. Kaj se bo zgodilo potem, če se navežem ? Potem se bom moral znebiti navezanosti, to pa pomeni travmo. Tako se bojimo že kar na začetku… To pomeni, da nismo razumeli, da nismo sprejeli.

Sprejemanje namreč pomeni – sprejeti tudi nesprejemanje. Ko se to v resnici zgodi, izginejo  vse predpostavke in vzroki. Z vzroki pa izginejo tudi posledice. In, ko ni posledic, ni vznemirjenja. In, ko ni vznemirjenja je mir in je čista radost. Brez skrbi in strahu pred  njenim nasprotjem.

Duhovnost je zavestno življenje.

Božidar A. Kolerič